Zadnje dni z zanimanjem berem o fermentaciji in kako to predstavlja pravi začetek družbe in kulture, ki to družbo veže skupaj. Pravzprav je fermentacija v mojih mislih že zelo dolgo in le počasi zbiram pogum, da odkrivam delček za delčkom. Ker sem perfekcionist po duši (o tem več kasneje), ugotavljam, da se novih korakov in zgodb vedno lotevam premišljeno. Nikakor si ne dopustim, da bi se nečesa loteval v zanosu. Moj izgovor - tako sem pač narejen. Zanimivo pri tem je, da posledično nase vlečem ljudi, ki raje delujejo v zanosu. In ti ljudje predstavljajo moj nasprotni pol. Mojo protiutež. Mojo dušo dvojčico v binarnem zvezdnem sistemu.
Moramo se zavedati, da nikoli ne stopamo po svetu sami. Naša energija kot taka ni definirana le z eno samo - energijo naše duše, našega bita, temveč je konglomerat milijard in milijard živih bitij, ki so del nas. Ne govorim o metafizičnem temveč o izredno oprijemljivem - o bakterijah in kvasovkah. Njihovo delovanje, njihova energija in zdravje ne le, da definira naše zdravje ampak dobesedno JE naše zdravje. Vpliva na vso fiziologijo telesa, ki si jo lahko zamislimo in če poudarim še z eno mislijo - direktno vplivajo na naše duševno stanje. Nič presenetljivega torej, da je s porastom industrijskega sveta, predelane hrane, zmanjšane nutricionistične vrednosti vsega, kar vnašamo vase IN obsesijo s pobijanjem vseh mikroorganizmov prek pretirane uporabe antimikrobnih sredstev, pripeljalo "razvito" družbo do osiromašenja naše mikrobiote in s tem našega zdravja, misli, energije in zavezanosti k družbi, ki jo gradimo prek deljene kulture.
Ali je to vzrok ali posledica individualizma - veliko osiromašenje zraka, zemlje, vode in biosfere, ne vem. Ampak zdi se, da drug drugo napaja v nedogled in počasi postaja jasno, da se ne bomo jutri zbudili iz nemirnega popoldanskega dremeža. Svet postaja žalosten in k tej veliki kolektivni žalosti prispeva vse, ker je konec koncev vse povezano med seboj. Kultura tisočletij se pod pretvezo moderne evolucije sodobnega človeka briše in z njo vse zgodbe, odkrite in neodkrite.
Nedavno sem bil postavljen pred ogledalo. Eno redkih zmag, ki sem si jih pripisal kar nekaj let nazaj, sem odkril kot eno največjih zablod, ki mi jih je uspelo prepakirati in si jih kot laž prodati nazaj samemu sebi. Odkar vem zase, govorimo že o osnovni šoli, sem živel kot perfekcionist. V luči nedavnega odkritja bom določil tega perfekcionista kot perfekcionista dejanj. Vse, kar sem naredil, je moralo biti po maksimalnih standardih, sicer ni bilo vredno omembe, pozornosti. Velikokrat ni bilo deležno niti zaključka, saj sem raje začel od začetka, če sem ugotovil, da ne gre po pravi krivulji, ki vodi v popolnost. A če imaš na voljo čas, lahko to vedenje seveda prakticiraš. Težava nastopi kasneje, ko tega časa nimaš na voljo oziroma je kapaciteta tvojih možganov zapolnjena z drugimi rečmi. Recimo, da me je to nekako prisililo, da sem v dejanjih prenehal biti perfekcionist, ker bi sicer to pomenilo, da bi se moral aktivno odreči končnemu cilju in močni vrednoti, ki jo gojim - izobrazbi. Na krilih zavedanja, da mi je uspel en pozitiven premik v življenju, da lahko delujem brez perfekcionizma, sem živel kar nekaj časa. In bilo je lažje, ker za popolnost porabiš 4x več časa in če že prideš do popolnosti, je to verjetno le za 1/4 izboljšan produkt kot sicer.
..prevrtimo čas 5 let kasneje in po pogovoru ugotovimo, da morda nisem perfekcionist dejanj ampak da je moja identita še kako ostala tista od perfekcionista. Kolikokrat pohvalim samega sebe? Sem ponosen na nekaj, kar sem naredil, dosegel? Moj odgovor je redko, ker se tudi redko zgodi nekaj res noro dobrega, posebnega. Ko se smeješ kot nor in si neverjetno ponosen pod vplivom hormonov. Preostanek časa - dobri poskusi. Torej še vedno pričakujem od samega sebe najboljše in vrednotim stvari/dogodke/mejnike v svojem življenju po tem nemogočem sistemu vrednotenja. To vodi v pomanjkanje samozavesti, zmanjšano vrednotenje sposobnosti in občutek izgubljenosti v življenju, ker se zdi vse, kar delaš in razmišljaš pač .. meh. Malce brezveze. In še to - ker hkrati ne znaš ne delati nič, zares počivati, to vodi v absolutno pretirano aktivacijo sistema in izčrpanost. Kot taka oseba si izgubljen, se počutiš sam in to tudi propagiraš.
A tako kot sem začel, bi vseeno rad tudi zaključil. Nikoli nismo sami - spremljajo nas bakterije, kvasovke in vsa ostala biosfera sveta. Tukaj smo, da se učimo in da se poslušamo. Da slišimo! Biti prepričan v svoj prav je ok, ampak je ok tudi, da pustimo, da nam nekdo na vsake toliko poruši sistem, da se ta ponovno naloži in teče efektivneje. Umetnost je v ravnotežju in modrost je v kolektivnem ravnotežju - v tisti tančici med ekstremi, ki nas spremlja povsod v življenju. In če si zapomnite le eno reč od tega zapisa je to - nikoli ne nehajte tipati po tančici ravnotežja. Prehrana, odnosi, užitki, dejanja, občutki in čustva - iščite ekstreme in iščite ravnotežje. Iščite samega sebe in iščite sočloveka.
Mene je to zadnje spoznanje sicer pahnilo iz cone udobja ampak sem zanj hvaležen, ker mi daje upanje na boljši jutri, ko bom nase ponosen in si bom to z lahkoto tudi dal vedeti.
Davor
Photo: Unsplash
