"Time flies when you're having fun" ampak v resnici čas leti tudi ko nimamo nič posebnega za pokazati. Če pomisliš - kaj si doživel/a zadnji vikend? Redkokdo se spomni, ker pustimo, da gre vsak dan mimo nas, da življenje teče, medtem ko nam uspe tu in tam ujeti kakšno brzico.
Dejstvo #1: Življenje brzi mimo nas.
Vzrok #1: Ker je vsakdan postal preplet ogromnega števila ljudi, dogodkov in takšnih ali drugačnih senzorčnih okupatorjev/motilcev.
Mogoče sem zgornji sestavek malce narobe napisal. Pehamo se za doživetji, ki jih ne moremo doseči in zamujamo/pozabljamo doživetja, ki zaradi tega plavajo mimo nas. S tem si aktivno dvojno siromašimo življenje - odrekamo si vsakdanja doživetja, ki so na dosegu naših rok ter se hkrati rinemo v stanje obupa, ker ne doživljamo situacij, ki smo si jih zamislili.
Dejstvo #2: Sami sebi smo največji saboter.
Vzrok #2: Ker ne znamo biti zadovoljni s preprostimi stvarmi. Ker vidimo le to, česar nimamo. Ker pustimo notranjemu glasu, da prevečkrat (vedno?) zmaga.
Danes je Si godrnjal, da se čuti izgubljeno in poizvedoval ali se podobno počutim tudi sam. Pravzaprav nisem rabil dolgo razmišljat, ker sem "dokaj v redu". Dokaj zato, ker je to del mojega "načina", torej nikoli zares srečen, in v redu, ker sem zadnjič nekaj dni v zanosu praznikov in deževnega vremena počival. Ne, počival ni pravi razlog .. pravi razlog je, da sem si pustil počivati. Hodil spat, ko je telo začelo sporočati, da ima dovolj, spal brez budilke in se zbujal brez krivde, češ da zamujam dan. In ko sem pojedel kosilo, sem si dovolil vzeti v roke knjige, si dovolil uleči na blazino na tla in se prav nič upiral, ko me je spanec prevzel še za popoldanski dve uri.
Ko moje telo naenkrat toliko spi vem, da ga predolgo nisem poslušal. Bom rekel kakšen mesec ali dva in še to je nedopustljivo preveč, ko pomislim kakšen življenjski stil sem vodil nekaj let nazaj. Pri meni je vedno težava v tem, da težko identificiram tisto tanko linijo, ki vodi med poslušanjem svojega introvertiranega jaz-a, ki bi rad bil doma in odmaknjen od ljudi ter med poslušanjem notranjega starša, ki želi poskrbeti zame in mi da vedeti, da se moram prisilit, it ven, se družit, naredit nekaj zase itn. In kadar (dokaj pogosto) pozabim da ta linija obstaja in se neham trudit jo razumet, ponavadi zaidem malce preveč vztran in me telo opomni, da je čas, da se obrnem in sledim svojim stopinjam nazaj do glavne poti.
Dejstvo #3: Pogosto smo na robu telesne in čustvene izčrpanosti.
Vzrok #3: Ker si enostavno ne pustimo samo biti. Ves čas si moramo prizadevati biti "nekdo" ali pa postati "nekdo".
Če te karkoli od napisanega pokliče - prosim piši. Komentarji, e-mail, sporočila. Z veseljem delim notranje borbe brez zaključkov in vse načine s katerimi me življenje tepta (oziroma se otrok v meni na tak način odzove) ter vse načine s katerimi se proti temu borim.
_________________________________________________________________
Februarja si torej pustimo počivati. Prisluhnimo telesu vsak dan česa ne potrebuje in koliko potrebuje počitka in mu ga ponudimo, če se le da. Razumem seveda, da to ni mogoče pri vseh ampak je pomembno vedeti, da nič dobrega in nič slabega ne traja večno. Ena pomembnejših lekcij tega življenja.
Davor
Foto: Colin Lloyd; Unsplash
